Ustanovljeno leta 1959
Začetki taborništva v Piranu segajo v leto 1959, ko se je zlasti na pobudo učiteljev osnovne šole in tedanje Pomorske srednje šole ter mladinskih aktivistov Ladjedelnice Piran, ustanovila Pomorska taborniška organizacija Piran. Ta se je na ustanovnem občnem zboru 20. maja 1959 poimenovala Odred Sergej Mašera Piran. V začetku je odred uradno štel 70 članov, njegova dejavnost pa je bila usmerjena zlasti v pomorske aktivnosti. Prvo ladjo je odredu podarilo podjetje Ribič, mladina iz Ladjedelnice pa mu je ponudila njeno popravilo. Vodstvo je organiziralo tudi vodniški tečaj, ki je mlade tabornike seznanjal s taborniškim delom. Prvi starešina rodu je bil Kavšek Slavko, načelnica pa Kandus Mara.
Odred je del Združenja tabornikov Slovenije uradno postal 23. junija 1959, uradno priglasnico na Okrajnem ljudskem odboru Koper pa je dobil šele januarja 1960. leta.
Odred je dobil ime po umrlem pomorščaku Sergeju Mašeri, jugoslovanskem narodnem heroju. Sergej Mašera se je rodil 11. 5. 1912 v Gorici. Po prvi svetovni vojni se je morala družina zaradi spremenjenih političnih razmer preseliti na Koroško, potem pa v Ljubljano. Tam je Sergej obiskoval gimnazijo in se nato vpisal v VII. klaso Vojnopomorske akademije v Dubrovniku. Akademijo je uspešno končal leta 1932 kot peti najboljši kadet v letniku. Častniško kariero je po končanem šolanju začel kot poročnik po jugoslovanskem morju ter opravljal tečaje in izpite specializacije. Ob pričetku druge svetovne vojne na jugoslovanskih tleh se je rušilec Zagreb nahajal v Boki Kotorski, največji in najpomembnejši pomorski bazi mornarice Kraljevine Jugoslavije. Bili so v stalni pripravljenosti, saj so bile možnosti sovražnih letalskih napadov velike. Po objavi kapitulacije jugoslovanske vojske, je posadka rušilca Zagreb na ukaz kapitana zapustila ladjo. Na njej sta ostala le poročnika bojne ladje, Sergej Mašera in Milan Spasić. Da ladja po kapitulaciji jugoslovanske vojske ne bi prišla v roke italijanske vojne mornarice, sta na njej ostala in jo 17. 4. 1941 razstrelila. Leta 1973 sta bila razglašena za narodna heroja Jugoslavije.
Glede na to, da je bil Piran izrazito pomorsko mesto z ladjedelnicami, se je tudi odred odločil, da se bo specializiral za pomorsko dejavnost taborniške organizacije. V Sloveniji je bil ta odred prvi pomorske narave in je bilo potrebno izdelati pravilnik za delovanje. Leta 1959 je bil predstavnik odreda poslan v Split k odredu »izviđača Pomoraca«, da bi pridobil potrebno literaturo in znanja. Pomorska usmerjenost delovanja odreda se je kazala tudi po tem, da so za poimenovanje vodov uporabljali tudi besedo »posadka«.
V letu 1960 so naredili podroben načrt dela, pozornosti so namenjali usposabljanju članov, nabavi potrebne taborniške literature in opreme, si prizadevali za pridobitev lastnih prostorov, poleg tega pa širili zanimanje za taborniške aktivnost med mladimi, ter prirejali izlete, tekmovanja (kot na primer igro »Ilegalec«), in si prizadevali organizirati letno taborjenje.
V začetku leta 1960 je odred štel kar 186 članov. Prvi šotori so nastali iz doma sešitih kosov težkega platna in kroji so bili na moč pisani. Doma so sešili tudi prvi prapor.
Po začetnem navdušenju je zaradi težav s taborno opremo in pomanjkanja prostora za delovanje odreda ter skladiščenja taborne opreme, članstvo začelo usihati. Tako je leta 1961 odred štel 88 članov, leta 1962 pa le še 30 in se preimenoval v četo. V bojazni, da bo delo odreda zamrlo, je bila postavljena začasna uprava iz vrst učiteljev in profesorjev, ki je pripravila načrt nujnih ukrepov za oživitev delovanja. Lasten prostor je odred dobil v eni izmed sob v nekdanji ribiški šoli. Delovanje odreda je ponovno zaživelo leta 1963, ko se je 14 članov piranskih tabornikov udeležilo taborjenja Partizanskega Odreda Jadranskih stražarjev iz Izole. V tem letu jih je obiskala mati narodnega heroja Sergeja Mašere, predstavila njegovo življenjsko in gozdovniško pot ter odredu izročila v hrambo njegov kroj, ki ga člani današnjega taborniškega rodu še vedno hranimo v svojem taborniškem domu.
Zagnano članstvo je v okolju opozorilo nase in si uspelo zagotoviti pomoč v materialu in finančnih sredstvih. Največja pridobitev rodu je nastopila leta 1994, ko jim je takratni piranski župan g. Franko Fičur velikodušno dal na razpolago ruševino brez strehe na Arzah za nedoločen čas. Hišica prvotno ni bila v najboljšem stanju, kljub temu pa so jo takratni člani spremenili v taborno hišico, v kateri imajo taborniki Rodu Sergeja Mašere še danes prostore. Do leta 2002 sta rod vodila Ingrid in Vojko Ličen. Leta 2000 se je zbrala skupina, ki je izkazala poseben interes za taborniško dejavnost. To so bili mladi med 13. in 20. letom starosti, ki so postopoma prevzemali vodenje rodu. Od leta 2000 se je število članov povečalo iz 30 na trenutnih 70 članov.
Leta 2009 je rod praznoval 50. obletnico aktivnega delovanja. Na slavnostno prireditev so bili povabljeni vsi nekdanji člani in tudi drugi občani. Zveza tabornikov Slovenije je ob tej priložnosti podelila priznanje. Rod je dobil priznanje tudi s strani Občine Piran, in sicer Plaketo »/…/ za uspešno dolgoletno delo z mladimi s poudarkom na vrednotah prijateljstva, solidarnosti, spoštovanja in medsebojne pomoči, v tesni povezavi z naravo in sočlovekom, kar je bistvenega pomena za skladen razvoj naše družbene skupnosti.
Konec leta 1963 je odred štel že kar 157 članov, od tega 4 družine medvedkov in čebelic, 1 četo tabornikov in tabornic ter 1 četo tabornikov na Pomorski srednji šoli. Kljub težavam so se trudili in vztrajali pri izvajanju taborniških aktivnosti, taborjenje pa so še vedno organizirali s pomočjo Odreda Jadranskih stražarjev Izola. Nad njihovim delom je venomer prežal problem taborniškega prostora. Velikokrat so se selili po celem Piranu, kar je povzročilo slabšo hrambo taborne opreme. Delo v odredu je zaživelo, ko so se leta 1966 preselili v prostore nekdanjega skladišča Hotela Piran na Partizanski ulici. V svoje vrste so za starešino dobili Hinka Štempiharja. Organizirali so različne tečaje, odredov mnogoboj, udeležili so se tekmovanj, sodelovali so tudi v akcijah NNNP (»Nič nas ne sme presenetiti«).
Članstvo se je od leta 1963 na leto 1967 zmanjšalo na 68 članov. V naslednjih letih pa je število članstva nihalo med 70 in 90 članov. Menjavali so se starešine in načelniki odreda. Leta 1976 je vlogo starešine imel Ličen Vojko, ki je še danes eden izmed članov rodu. V sedemdesetih letih je odred zaradi svojega dobrega in nepretrganega dela z mladimi dobil občinsko priznanje.
Zanimivo je izpostaviti birokratski zaplet iz leta 1978, ko je Oddelek za notranje zadeve Uprave občine Piran odredu poslal odločbo o ukinitvi. Odred bi moral uskladiti svoja pravila z zakonom o društvih, ker pa tega ni storil, je pristojni organ izdal odločbo o izbrisu. Takratno vodstvo odreda je rdilo, da so pravila prilagodili in jih tudi oddali na občino Piran. Ugotovili so, da je šlo za zmoto administracije, in tako je odredu uspelo zadržati opremo.
Leta 1982 je moral odred zapustiti svoje prostore in se preseliti v »barako« nad osnovno šolo v Piranu. V letih 1983 do 1986 sta delo odreda vodila Sonja in Edvard Poniž, člana Odreda Jadranskih stražarjev iz Izole. Delo odreda je zaradi upada članstva, spremenjenih družbenih razmer in težkih prostorskih ter materialnih pogojev upadlo. Ponovno je delo organizacije, ne več odreda, temveč Rodu Sergej Mašera Piran oživelo leta 1992, za kar je največ storila nova starešina Ingrid Ličen z vzpodbujanjem nekdanjih članov ter širitvijo ideje taborništva.